»Helena Koder v svojem knjižnem prvencu razmišlja o umetnosti z veliko in malo začetnico, o umetnosti, ki je včasih visoka, težko dostopna gora, a tudi o umetnosti življenja, ki ni nič manj pomembna. Esejistična zbirka Krošnja z neznanimi sadeži je navdihujoče pričevanje o tem, da je, kljub vsem končnostim, življenje neskončno zanimivo in polno smisla.«

»Zadnjih devet mesecev ujetništva sem bil v isti celici, od koder je prišlo sporočilo.«

»Čutila je, kako izgublja težo in se navzema prijetne rahlosti, obenem pa pridobiva silo davnih zveri, ki je omogočala čist izraz divjosti in besa.«

»Dolžnost vseh je, da se ne pozabi na stiske, ki so jih doživljali preživeli.«

»Ugotovil sem, da je (Napoleon) deloval pod vplivom precej povišane telesne temperature, njegovo obličje je izkazovalo tesnobo in je očitno kazalo na človeka, ki doživlja hudo telesno trpljenje.«

»Vse življenje sem se spraševal, kako lahko krajem, od koder sem črpal ideje, kaj vrnem?«

»Pomembno se mi je zdelo zapisati en delček nekega obdobja, ki smo ga doživeli in kako smo ga takrat doživljali.«

»Mislim, da v romanu ni stavka, misli, pokrajine, opisa ali človeka, ki ga ne bi na izkustveni ravni doživel. Od vsake smreke, vsake ceste, vsakega kamna . . .«

»Pristnost. To, kako stvari niso zaigrane.«